Ozadja najzgodnejše stopnje so sestavljale naslikane kulise na platnu, ki so običajno upodabljale arhitekturo, pokrajine ali mitološke prizore. V renesansi je uporaba linearne perspektive pripeljala do ustvarjanja poslikanih kulis, ki so dajale občutek globine in s tem povečale tri{1}}dimenzionalni učinek odra.
V 18. stoletju so scenografi -, kot so tisti iz družine Bibiena -, razvijali vse bolj prefinjene tehnike za perspektivne in svetlobne učinke v svojih kulisah; zlasti v operi in dvornem gledališču so te kulise postale osrednji element pri ustvarjanju veličastnih prizorov. Po industrijski revoluciji v 19. stoletju je napredek v mehanizaciji in tehnologiji razsvetljave dodatno spodbudil uporabo kulis in jih uveljavil kot standardno komponento v žanrih sodobnih uprizoritvenih umetnosti, vključno z odrskimi igrami, opero, baletom in muzikali.